V srednjem veku so ljudje v Evropi gradili prostore kot razsiritev destilarne, ki so bile posebej zasnovane za dehidracijo hrane s toploto notranjega ognja. Hrano so nanizali po sobi, dimili in susili. Zaradi pomanjkanja sončne svetlobe in suhih dni ni bilo mogoče susiti hrane zunaj, te posebne hise pa so resile tezavo za ljudi, ki zivijo v hladnem in mokrem podnebju. Do sredine 19. stoletja je bil razvit postopek za susenje zelenjave pri 105 °F in stiskanje v kolače. Ta posusena zelenjava je bila dobrodosel vir prehrane za mornarje, ki so trpeli na dolgih potovanjih brez sveze hrane. Med drugo svetovno vojno so vojaki med sluzenjem na bojisču uporabljali dehidrirano hrano kot lahke obroke. Danes jih poznamo kot "obroke, pripravljene za uzivanje" (MRE).
Po vojni gospodinje niso hitele dodajati te kompaktne, a pogosto neokusne hrane v svoj vsakdanjik in dehidrirana hrana je padla v nemilost. Kot pripravljalec, ki je tudi vrtnar, zelim svoje priprave za shrambo preseči s fizolom, rizem, psenico in jajci v prahu. Dehidracija moje vrtne nagrade zapolnjuje vrzel, ki jo pusča hrana, ki je ni mogoče konzervirati, in zamrzovalnik, dovzeten za izpade električne energije. Vir čiste vode in ogenj sta edina stvar, ki stojita med mojo druzino in toplim obrokom, pripravljenim iz dehidriranih sestavin. Ta knjiga ni samo za izkusene vrtnarje, vestne pripravljalce in strokovnjake za konzerviranje.
Namenjen je vsem, ki imate radi svezo hrano in zelite imeti vpogled v njeno shranjevanje. Da bi se prilagodili danasnjemu aktivnemu zivljenjskemu slogu, se mora dehidracija zlahka vključiti v vaso dnevno rutino, vzeti čim manj časa in zahtevati čim manj časa za pripravo. S kombiniranjem nakupa v razsutem stanju s serijskim konzerviranjem in učinkovitim dehidratorjem lahko susite hrano za vsakodnevno uporabo.
