V tem svojevrstnem bildungsromanu vidimo postopni razkroj brezbrižnosti do nacionalne identitete, po kateri je bilo mogoče prepoznati urbano mentaliteto Sarajeva pred vojno. Junakova tvrdovratna duhovitost, smisel za ironično prespektivo, a tudi postopno etično dozorevanje, da je odgovoren ne le za svojo umetnost, ampak tudi za svojo družino, kar ga na koncu požene tudi v amsterdamski eksil, vso to gmoto psihičnih in fizičnih stanj je Antonije Žalica izpisal s suvereno roko pisca, ki izraža eksistencialno bolečino na opisno izčrpen in estetsko uspešen način, kakršnega ni mogoče prav pogosto zaslediti v sodobni »vojni prozi« ... Aleš Debeljak